Zgodovina iger na srečo
S pregledovanjem zgodovinskih virov lahko odkrijemo, da je stavljenje staro kot čas sam. Skozi zgodovino je bilo igralništvo zastopano v večini kultur in civilizacij: od Kitajske, Indije, Egipta do starega Rima in Grčije. Taka razširjenost nakazuje, da je potreba po igrah na srečo verjetno globoko zakoreninjena v človeštvo.
Športne stave v organizirani obliki so se najprej pojavile v Združenih državah Amerike. Stavilo se je na konjske dirke, ki so doživele razcvet v 19. stoletju. Stavljenje pa se je zares prijelo v začetku 20. stoletja, ko je ta oblika zabave postala dostopna tudi širšemu krogu ljudi: srednjemu in nižjemu statusnemu razredu. Na začetku se je uporabljal sistem dražbe. Vsak igralec je dal ponudbo za določenega konja na dirki. V tem sistemu so si igralci sami avtomatično določali koeficiente. Vsak posameznik se je potegoval za celoten znesek vplačil in kdor je stavil na zmagovalnega konja, je tudi osvojil ves denar. Na konje, ki so bili favorizirani in so imeli večje možnosti za zmago, je bilo treba staviti veliko več kot na slabšega konja, ker je imel s tako stavo igralec veliko večje možnosti za zmago in osvojitev pota. Slabše ocenjeni konji so bili cenejši za stavljenje in na tak način je lahko igralec prišel do dobitka za manjše vplačilo, vendar pa so bile tudi možnosti za zmago takega konja manjše. Logičen predvodnik današnjih stavnih sistemov.
Sistem dražbe je bil omejen, ker je bilo možnih samo toliko stav, kolikor je bilo konjev na določeni dirki. Kljub temu, da so nekateri bookieji ponujali več dražb na eno dirko, je še vedno veliko možnosti ostalo neizkoriščenih. Rešitev tega problema je bila ponudba koeficienta za vsakega konja. Višji koeficient (npr. 50-1) je pomenil višje izplačilo, vendar s tem tudi manj možnosti za zmago. Konji, ki so imeli boljše koeficiente, so bili bolj verjetni zmagovalci, vendar pa je bilo izplačil za tako stavo izračunano po nižji stopnji (npr. 5-1). To je sistem, ki ga na konjskih dirkah in v britanskih stavnicah uporabljajo še danes.
Podoben sistem so uporabljali tudi za druge športne prireditve, kot so boks in zgodnje nogometne tekme. Za sestavljalce stav je bilo težko točno določiti višino koeficienta. Kadar je prišla presenetljivo do zmage ekipa, od katere se to sploh ni pričakovalo, so bookieji izgubili večino svojega zaslužka. V času druge svetovne vojne se je razvil koncept točke širjenja. Ta koncept je popeljal stavljenje še do večje priljubljenosti. Prenos športnih dogodkov po televiziji je poganjal vse to dogajanje. Šport je postajal vse bolj priljubljen, s tem so postale bolj priljubljene tudi stave, zaradi tega so začeli ljudje v športu uživati še bolj. Vse to nas torej ponovno pripelje na začetno točko.
